Tamika..

….mislim da ne!

Kot da že ni dovolj, da že en mesec prav ne spim in razmišljam o stvareh, katere bi morala čimprej pozabiti in iti naprej, so se danes stvari še dodatno zakomplicirale.

Kaj za vraga (NE preklinjam…samo sprašujem) sem komu naredila, da sem si zaslužila vse to?!?

Ni bilo dovolj, da me na ignor vrže prijatelj? Da se razrahljajo “prijateljske vezi” v razredu?

OČITNO NE!

Danes so se, zgleda, pomešali datumi. Za vse vraževerne (O.K.-občasno se pa res znajdem med njimi), bi moral biti danes petek-trinajsti. HALOOOOO-tega ne doživiš ob normalnih dnevih…TO NI NORMALNO!

Ni normalno, da je dopoldan popoln, in da se popoldan skregam s prijateljicami, se poskušam pobotati s prijateljem, pa stvar še bolj zakompliciram, da poskušam pobotati (ex)prijatelja in njegovo punco in da se čist na koncu še skregam s starši, kot se nisem še nikdar (niti v času najhujše pubertete).

Zdaj mi naj pa kdo pove, če je to normalno?

Meni se ne zdi….

Mogoče se pa kdo le igra z mojo usodo in bom se na koncu vsemu skupaj le smejala? Ampak se bom lahko? Danes se je zgodilo vse preveč stvari, da bi jih vzela samo kot za šalo. Niso bile navadne “najstniške igre” in pretiravanja…danes (oz. sedaj že včeraj) je šlo zares…

Profesor sociologije, bi rekel, da je vse neka šola za življenje. Če bo moje življenje tako (in še hujše, če je to SAMO šola), moram resno (ampak res resno) razmisliti o vsem skupaj (in ne-ne namigujem na kakršnokoli obliko samomora, ali kakršnihkoli čudnih “emostuff”…) in spremeniti svoje življenje čim na boljše. Da se taka “šola za življenje” nikoli več ne ponovi.

Konec koncev pa hvala TEBI, ki si me imel voljo poslušati celo uro, ki si mi brisal solze iz obraza in ki si me spravil do smeha. RADA TE IMAM! :** (hvala tudi VAMA-monča in sannika, da sta prenašale danes mojo živčnost in nabiranje kilometrov iz enega konca parka do drugega. When you (two) need me, I’ll be always there (next to you) :**)

P.S.: Jutri me čaka RESEN pogovor s starši…wish me luck!