Še samo dva dni. Kent vejt . V petek ob 5.00 zjutraj iz Ljutomera, okrog 10.00 postanek na Dunaju in ob 20.00 let iz Bratislave (po moje: iz Bangladeša ) proti Španiji. Šejkit, bejbi. O.K., četudi sem malo jezna, ker zapravimo cel dan, samo zaradi tako poznega leta, ampak vseeno.

In če bomo imeli srečo in ne bomo strmoglavili ne na poti tja in ne nazaj, se javim. Drugače pa pač ne, ne.

2.) Napadajo me pajki. Oziroma pajčevine. Kamorkoli se naslonim, je tam vsaj ena. In če imam srečo, na njej ni pajka. Saj ne, da bi se jih bala, ampak vseeno ni prijeten občutek ko veš, da neka mini stvarca pleza po tebi.

3.) Ko preplešem celo noč od petih popoldne, do pol štireh zjutraj (seveda z vmesnimi pavzami), me bolijo samo določeni deli telesa. Pa še to zato, ker sem pri enih izmed zadnjih plesov ali čudno stopila, ali pa se čudno obrnila. Nič posebnega torej.

4.) Ljudje, ki se ga na žurkah nacedijo, so nemogoči. Vedno moraš paziti, da ti kaj ne prileti v glavo. Če pa ti že, pa lahko samo upaš, da ni kaj trdega. In zdaj ena pametna z mojih ust: Zakaj bi se nacejala, če pa lahko uživam tudi brez tega. (Pogruntano že dolgo časa nazaj, ampak komaj včeraj spravljeno iz ust)

5.) Normalno lahko plešeš samo kadar je prazno plesišče. Ni te treba biti strah, da bi te kdo pohodil (razen soplesalec ) in ni ti treba paziti, da se ne bi v koga zaletel. Enostavno migaš, pa je.

6.) Imam soplesalca za maturantski ples. In izgleda, da bom plesala kar na dveh. Aha, aha, šejkit bejbi!

Saj brez Sannike me tako ne bi bilo tam. Ona je kriva, da sem ji lahko dajala podporo v prvi vrsti. Ni zlata? Ne samo, da so prišli po mene, še prespala sem pri njej . Njen bratec pa naju je pazil, da naju slučaaaajno ne bi kdo ukradel.

In ko sva se z “malim” zjutraj nekaj pogovarjala o zdravnikih in podobno, mi reče: “Veš, jaz se bolj kak doktora, bojim zobozobora” (beri: zobozdravnika). Mali je zakon. Saj sta oba, oz. vsi trije (Sanni, ti že tak veš to) v bistvu. Zjutraj (ko smo se zbudili), se nam je pridružil še starejši in spet smo na veliiiiiko debatirali…pa se smejali seveda

Sannika, še enkrat hvala :***…pa mimogrede…nastop je bil FENOMENALEN!!

Pa da ne omenjam, da se moj uradni “lover” že cel dan fura mimo nas, ni pa toliko tip, da bi me vprašal, če me mogoče kam zapelje. Aja, točno…on me res ne more (ne sme) voziti okoli. (Ko ga včasih vprašam, če me SLUČAJNO kam pelje, mi reče: “Ja, pa spakiraj si že, ker se bova te morala seliti.” In potem lahko samo modro molčim.) Damn!

Tako…pa sem ostala brez rojstnih dnevov, Sannikinega nastopa, prevoza, pa še “lupček” nima časa za mene. Pfff. Naj gre vse skupaj nekam.

Mene pa ne bo tam

Sicer je res, da nisem nevem kakšna oboževalka le-teh. Jih pa poslušam. In ko jih poslušam, čist “padem not”. Pač so mi zakon.

Ne samo, da bom zamudila “gorile”, tudi na Umeka ne grem. Pa čeprav sem lani sama sebi obljubila, da letos grem pa za vsako ceno. No, očitno bom morala iti naslednjo leto.

Hja, ne grem pa zaradi maturantskega izleta. Šli naj bi za osem dni, ampak bomo po mojih izračunih tam samo sedem dni…in zakaj? Zato, ker prvi dan potujemo do Španije najmanj 15 ur… od 05.00-ih zjutraj gremo iz Ljutomera, ob 20.00-ih imamo pa let. Iz Bratislave, lepo prosim (kar me niti ne bi motilo, če bi tudi drugi dve skupini iz Benetk in Dunaja imeli let ob isti uri. Ne pa da ga imata ena ob 11.00, druga pa ob 14.00). Svašta!

Torej…kakorkoli…Gorillaz in Umek za letos (spet) odpadeta. Uživajte pa vsi tisti, ki tega ne boste zamudili!

In komentirala sem na takšen način, kot da bi poznala še kakšen drugi nogometni klub, kot NK Ljutomer (Lotmerk). Mjah…vedela sem, da se bom nasmejala…vsi ostali pa zraven mene. In potem, proti koncu tekme, je v sobo vstopil bratec, gledal tekmo mogoče kakšnih 5 min in izjavil: “U, glej Tamara! Mišo Kovač špila!” (in ne…ne ve kdo je Mišo Kovač…čeprav zgleda, da je že slišal zanj)

Glede navijaških izgredov pa: očitno ne pomaga niti poln Maribor policistov. Standard!

Novica meseca: RBD bodo razpadli. Mjah, saj sočustvujem z vsemi gorečimi oboževalci (in oboževalkami), ampak hej, tudi Spice Girls so razpadle, pa Kelly Family, pa še 1000 skupin, za katerimi smo “umirali”, kot majhni. In nis(m)o organizirali nikakršnih shodov in podobnega. Če se jim je iztekel čas, se jim pač je. Jebeš!

Zdaj pa samo še eno vprašanje: te lahko šef prisili v dvodnevni izlet? Za popizdit, vam rečem. Še mene, v šoli, ne more nihče prisiliti, da grem na kakršnokoli ekskurzijo. Potem mi pa naj še nekdo reče, naj grem za učiteljico, če bom morala delati za takšne, oprostite izrazu, kretene in jim bom morala neprostovoljno lezti v rit, da bodo potem zadovoljni in sama ne bom tvegala zajebavanja v živi mozek celo šolsko leto! Noup, tenkjuverimač! V bistvu, so nastradali vsi delavci šole, ne samo učitelji. Saj ne rečem, da jih je v izlet DOBESEDNO prisilil. Ampak dobro vem, kako bi jih potem obravnaval celotno šolsko leto, če na ta, spet oprostite izrazu, k***ev izlet ne grejo. Svašta!

Aja, pa če smo že govorili o Kelly Family..evo video od moje “najljubše”

2.) Nimam sreče s tipi. Ali pa oni nimajo sreče z mano. Nekaj takega zagotovo je. Mogoče pa vedno naletim na napačne. Who knows.

3.) Danes sem odstranila 3/4 pajkov in pajčevin ki nam “krasijo” hišo. Od brata sem že bila kregana, da naj jih pustim pri miru, ker so to njegovi hišni ljubljenčki. Yeah, right! Če mi paše, bom delala kaj hočem, pa če mali dela stojo na trepalnicah.

4.) Pogrešam četrtek. Res! Ne morem odvrniti misli od takrat. No, pa imam…spet razmišljam! Damn!

5.) Zmedena sem. Zelo. Preveč. Pa depresivna. Pa slabe volje. Vem zakaj, ampak nevem zakaj ravno zaradi tega. Pa tako na izi je bilo vse. Do četrtka. Takrat pa bum! O.K. sedaj je vsaj uradno dokazano, da sem naivna.

6.) Cel dan sem “na schranzu”. Še en dokaz več, da mi paše ropotanje, ko sem slabe volje. No, poslušam ga tudi zaradi drugega razloga. Ampak ta je nepomemben. Skoraj nepomemben. Eh, hudiča…ta je najbolj pomemben!

7.) Mislim, da sem ponovno odkrila moj talent za risanje. Mjah, vsaj nekaj dobrega v vsem skupaj.